Avtizem je kompleksna pervazivna razvojna motnja z nevrološko-biološko osnovo, ki se pojavi v otroštvu. Kaže se predvsem kot spremenjeno vedenje na področju socialne interakcije, verbalne in neverbalne komunikacije. Obsega širok spekter motenj od lažjih do težjih oblik. “Avtističen” pomeni »umikajoč se iz odnosov«. Prisoten je pri ljudeh po vsem svetu, ne glede na raso, kulturo ali ekonomsko ozadje. Po podatkih Evropskega centra za nadzor in preprečevanje bolezni (ECDC) se avtizem pogosteje pojavlja pri dečkih kot pri deklicah z razmerjem med moškimi in ženskami 4 proti 1. Ocenjujejo, da v lažji ali težji obliki prizadane vsakega šestdesetega otroka.

Obstaja pet podvrst avtizma:
– s spremljajočo intelektualno prizadetostjo ali brez nje,
– s spremljajočo jezikovno okvaro ali brez nje,
– povezano z znanim medicinskim ali genetskim stanjem ali okoljskim dejavnikom,
– povezana z drugo nevrorazvojno, duševno ali vedenjsko motnjo,
– s katatonijo.

Vzroke avtizma so najprej iskali v neustreznih razvojnih in družinskih pogojih (Bruno Bettelheim – hladne matere). Leta 1964 pa je Bernard Rimland avtizem opisal kot biološko motnjo v knjigi Infantile Autism: The Syndrome and Its Implications for a Neural Theory of Behavior. Pomembna popotnica knjigi je bil predgovor, ki ga je napisal Leo Kanner. Naslednja prelomnica so bile raziskave dvojčkov iz konca sedemdesetih let, ki so sicer na zelo majhnih vzorcih dokazovale, da je avtizem gensko pogojen. Novejše raziskave pa nakazujejo, da na razvoj avtizma vpliva kombinacija genetskih, imunskih, presnovnih in okoljskih dejavnikov. To potrjuje tudi največja študija dvojčkov z avtizmom doslej, ki je bila objavljena leta 2011 Genetic Heritability and Shared Environmental Factors Among Twin Pairs With Autism, v kateri avtorji vpliv okoljskih faktorjev postavijo celo pred vplive genetike.

Simptomi avtizma običajno postanejo jasno vidni v zgodnjem otroštvu, med 12. in 24. mesecem starosti. Vendar se simptomi lahko pojavijo tudi prej ali pozneje. Zgodnji simptomi lahko vključujejo izrazito zamudo v jeziku ali družbenem razvoju. Natančen vzrok nastanka avtizma zaenkrat še ni znan, prav tako za avtizem zaenkrat še ni zdravil. Obstajajo druge vrste terapij in alternativnih oblik zdravljenja, s katerimi si ljudje lahko pomagajo do boljšega počutja in lajšanja simptomov.

Številni pristopi alternativnega zdravljenja vključujejo terapije, kot so:
– vedenjska terapija,
– igralna terapija,
– delovna terapija,
– fizioterapija,
– logopedska terapija,

Masaže, utežene odeje in oblačila ter tehnike mediacije lahko pozitivno vplivajo ter povzročijo sproščujoče učinke. Rezultati zdravljenja pa se pri posameznikih razlikujejo. Nekatere metode zajemajo tudi prekomeren vnos vitaminov, terapija s hiperbarično komoro ter vnos melatonina v telo. Otroci z avtizmom najverjetneje ne bodo dosegli enakih razvojnih mejnikov kot njihovi vrstniki ali pa bodo pokazali izgubo predhodno razvitih socialnih ali jezikovnih veščin. Na primer, 2-letnik brez avtizma lahko pokaže zanimanje za preproste igre preobrazbe. 4-letnik brez avtizma lahko uživa v dejavnostih z drugimi otroki. Otrok z avtizmom ima lahko težave pri interakciji z drugimi ali pa ga ostali otroci sploh ne marajo oziroma ga izključijo iz družbe.

V Hempethici spremljamo to področje, saj si v prihodnosti želimo razviti izdelke, ki bi bili v pomoč predvsem otrokom v zgodnjem obdobju, da bi pripomogli k njihovemu lažjemu razvoju socialnih veščin ter s tem vključevanju v družbo.